Urša Drofenik, izkušena popotnica in gorska kolesarka, ima že tri leta na strehi avtomobila šotor. Z njim se odpravlja na vikend izlete in na daljše dopuste v toplejši polovici leta. Za potovanje na sever pa je raje izbrala avtodom Robeta Helios.
Sama, s psičko Pego kot zvesto spremljevalko, je prevozila skoraj 9.000 kilometrov do Lofotov in na Senjo. Kaj ji je avtodom omogočil, kaj jo je skrbelo in kako ga primerja s šotorom, preberite v nadaljevanju.
Zakaj avtodom, če že imate šotor na strehi?
Urša navaja dva razloga, zakaj je dala prednost avtodomu. Prvi je vreme. Na severu je človek odvisen od njegove milosti in nemilosti. V šotoru se sicer da preživeti tudi v slabem vremenu in je to na severu kar običajna potovalna praksa, z avtodomom pa je po njenih besedah več udobja. Imate kuhinjo s hladilnikom, kopalnico in posteljo, za katero vas ne skrbi, da bo mokra in mrzla.
Drugi razlog je služba. Urša lahko dela na daljavo, zato je bil avtodom poleg doma na štirih kolesih tudi potujoča pisarna.
„Avtodom je v pravem pomenu avto in dom.“

Kaj jo je skrbelo in kaj se je izkazalo za manjšo oviro, kot je pričakovala
Velikost
Helios je dolg šest metrov. Urša ga opisuje kot ravno prav dolgega, da je z lahkoto manevrirala po cestah, parkiriščih in trajektih. Pred veliko potjo je imela nekaj strahu, saj kombi ni nekaj, kar bi vozila vsak dan. Zato se je za nekaj dni testno odpravila na hrvaško obalo, in sicer z Aresom, ki je pol metra krajši. Ko je vozila večjega Heliosa, te razlike sploh ni opazila. Cenila pa je več prostora v notranjosti, predvsem v kopalnici in kuhinji.
Prav tako vredno branja: Ena od družin v blog zapisu Zakaj družine obožujejo Robeto prav tako izpostavlja Robeto Helios kot idealen avtodom zaradi njegove kompaktne dolžine.
Prevoz kolesa
Najbolj jo je skrbelo, ali bo v avtodom šlo njeno gorsko kolo. Zaradi dolge poti ga ni želela voziti na zunanjem prtljažniku. Z nekaj prilagajanja, ji je tudi to uspelo: S kolesa je snela obe kolesi in ga tako pospravila v prtljažni prostor pod posteljo.

Vožnja avtodoma
Za volanom se je hitro znašla:
„Lažje sem se navadila kombija, kot potem svojega avta, ko sem prišla nazaj.“
Pozicija sedenja in preglednost sta po njenih besedah boljši kot v marsikaterem avtomobilu. Za vzvratno vožnjo je zelo pomagala kamera, manjkali pa so ji senzorji. Če bi avtodom imel avtomatski menjalnik, bi bila vožnja še bolj preprosta.
Za Uršo pa vožnja ni bila le vprašanje, kako bo upravljala kombi. Skrbelo jo je tudi, kako bo sama zmogla tako dolgo pot: do Lofotov je potrebovala en teden vožnje, skupaj pa je prevozila skoraj 9.000 kilometrov. Tako je to reševala:
Na nemških avtocestah je imela nastavljen tempomat na 111 km/h. Po njenem je bilo to hkrati najlažje in najtežje, ker so se kilometri vlekli.
Na Norveškem ni preračunavala kilometrov, ampak čas. Zadala si je največ štiri ure vožnje na dan. Nekateri dnevi so bili daljši, nekateri krajši.
Telefon je imela na konzoli kot navigacijo, ker ji je Google Maps poleg smeri kazal še omejitve in hitrost. Za glasbo in podcaste je uporabljala svoj zvočnik, da se ni bilo treba povezovati z radiem.

Vožnja po ozkih cestah
Ko je cesta ozka, se po Uršinih izkušnjah splača misliti vnaprej.
„Za dva pametna se vedno najde prostor, problem je, ko se ta scenarij ne izide.“
Na ozkih cestah, kakršne so tudi na Senji, so odmikališča pogosta. Če ocenite, da ste širši od običajnega avtomobila, se ustavite in počakajte, da nasproti vozeče vozilo pride mimo. Turistom, ki zaradi lepih razgledov vozijo pod omejitvijo, svetuje, da večkrat pogledajo v vzvratno ogledalo in se umaknejo hitrejšim.

Kaj je bilo z avtodomom bolje od šotora
Urša izpostavlja predvsem udobje, ki ga avto s strešnim šotorom nima:
Kuhinja s hladilnikom. V predale si je zložila zaloge hrane in pijače. V zamrzovalniku je imela tri porcije polnjenih paprik, ki jih je na Norveškem pojedla v treh dneh, da je naredila prostor za cimetove rolice, „najboljši način kako domov prinesti malce okusa po severu“.
Kopalnica s tušem in straniščem. To je po njenih besedah največja razlika v udobju, ki ga avto s šotorom definitivno nima.
Vsaka stvar ima svoj prostor. Oblačila so v omaricah, velika omara ob kuhinji pa je služila kot prostor za umazano perilo.
Brez težav z vlago. Zaradi izkušenj s strešnim šotorom jo je skrbelo, kako bo z vlago v kombiju, vendar teh težav resnično ni imela.
Pranje in sušenje. V avtodomu je brez težav posušila tudi oprano perilo. Čez cel kombi je napeljala vrvico, avtodom je postal ena velika sušilnica, vse pa se je razmeroma hitro posušilo.
Najbolj pa se ji je udobje poznalo, ko je zagodlo vreme.
„In ja, ko zunaj dežuje, si resnično hvaležen za streho nad glavo in prostor, ki ga lahko ogreješ, si skuhaš kosilo, bereš knjigo ali pa izkoristiš dan za delo na daljavo.“
Na vprašanje, kdaj je pomislila, da se avtodom splača, pa je naštela več trenutkov:
„Ob slabem vremenu. Ko sem kuhala ob lepem razgledu. Ko sem iz garaže potegnila stol in si ga postavila pred kombi. Ko sem iz hladilnika vzela hladno pijačo. Ko sem lahko zagrnila vsa okna in šla spat v temi, ko je bilo zunaj še svetlo (ob 23:30).“

Kaj je bilo bolje s šotorom
rša ne skriva, da ima tudi šotor svoje prednosti. Z avtom je bolj mobilna, morda tudi malce hitrejša, vožnja pa je bolj komfortna. Vendar to po njenem ne odtehta prednosti avtodoma.
Vikend pobegi so enostavnejši z avtom in šotorom, ker preprosto greste. Avtodom, ki ga najemate, zahteva več priprave. Pred potjo ga je en dan polnila, po vrnitvi pa ga je dva dni praznila in čistila. S šotorom te logistike nima, ker ima s seboj občutno manj stvari. Pri postavljanju in pospravljanju tabora razlike skoraj ni: v avtu je malo več dela s šotorom, v avtodomu pa s stvarmi v notranjosti, ki jih je treba pospraviti pred vožnjo.
„Oboje je fajn. Vsak način potovanja ima svoje prednosti in slabosti.“
Potovanje s psičko Pego
Pega je imela v avtodomu več prostora kot v avtu. Med vožnjo je spala v svoji postelji pod mizo, za voznikovim sedežem. Urša bodočim popotnikom s psom svetuje, naj vzamejo kakšno brisačo več in baterijski sesalec, saj je življenje v čistejšem avtodomu lažje.
Avtodom ji je olajšal tudi trenutke, ko pes ni mogel z njo. Ko je kolesarila po bike parkih in raziskovala ulice večjih mest, je Pego pustila v kombiju. Poskrbela je, da je bil parkiran na mirnem kraju, odprla je zračnike na strehi, zasenčila okna in pripravila vodo. Po njenih besedah se avto na soncu segreje precej hitreje kot avtodom, ta pa omogoča tudi boljšo ventilacijo. Dodaja, da to ni praksa za res vroče poletne dni, ko puščanje psa v avtodomu ne bi prišlo v poštev. Za njeno pot na sever pa je bila odlična rešitev.
Še nasvet iz prakse: pospravite vse, kar bi psu utegnilo skrajšati čas čakanja. Pega si je med vožnjo s trajektom postregla s svojimi briketi, shranjenimi v kopalnici. Na Danskem pa je, medtem ko je čakala, da se Urša vrne „domov“, pospravila njen zajtrk, malico in darila za prijatelje, okoli pet cimetovih rolic.

Sama na poti
Urša je veliko noči prespala na odročnih lokacijah. S šotorom na strehi se po njenih besedah težko skrijete, da nihče ne ve, da tam spite. V avtodomu je to drugače.
„V avtodomu je to precej lažje, saj ko zagrneš vse zavese, nihče zares ne ve, a si doma ali nisi.“
Priznava, da se je počutila „morda celo preveč varno“: nekje na poti se je morala zavestno spomniti, da bi se bilo dobro zakleniti, preden gre spat. Pomagalo je tudi, da je potovala s psom, ki opozori, če se okoli avtodoma dogaja kaj čudnega. Na občutek varnosti je vplivalo predvsem načrtovanje vnaprej: na lokacijo je vedno prispela v dnevni svetlobi.
Pred potjo je dvomila, ali ji bo uspelo. Pomagali so ji prijatelji, ki so jo vso pot spodbujali po telefonu. Eden najboljših nasvetov, ki jih je dobila:
„Ti samo pojdi. Če ti ne bo ok, se pač obrni. Vedno boš en ali dva dni stran od doma.“
To ni povsem držalo, ko je bila čisto na severu, a ji je kljub temu pomagalo.
Po njeni oceni je bilo v Skandinaviji za volanom avtodomov kar 95 % žensk. Kaj ji je to pomenilo?
„Super občutek je, ko vidiš, da nisi edina »badass bejba«, ki zna voziti tudi velike avtomobile in to daleč od doma.“
Ko je bilo naporno, se je ustavila in šla na sprehod. Ko se je počutila samo, je poklicala prijatelje, objavila kaj lepega na družbenih omrežjih ali ustvarjala.
Za vse, še posebej pa za ženske, ki razmišljajo o samostojnem potovanju, ima kratek nasvet:
„Samo pojdi. Najprej nekam bližje, nekam, kjer je poznano, potem pa samo pot pod noge oz. cesto pod kolesa, ker je življenje čisto prekratko, da bi čakale šoferja kombija, ki ga lahko vozimo tudi same.“

Kaj jo je pri Robeti Helios najbolj navdušilo
Urša izpostavlja tri stvari:
Kakovost izdelave. Po njenih besedah se vidi, da pri Robeti temu namenjamo veliko pozornost. Sedeži so resnično udobni, materiali kakovostni, „med vožnjo ni nič škripalo in ropotalo“.
Podpora. Imeti ekipo, na katero se lahko vedno zanesete, je na takšni poti ključnega pomena. Tokrat ni šlo nič narobe, je bil pa „super občutek, da sem vedela, da je tam vedno nekdo, ki mi bo svetoval, kako rešiti težave“.
Premišljen dizajn. „Vsak centimeter avtodoma je smiselno izkoriščen“, od odlagalnih površin do omaric. Najbolj ji je ostal v spominu dodatni predal v garaži za večje stvari, ki niso v vsakodnevni uporabi.
Pohvalila je tudi kopalnico. Postavitev stranišča in tuša je bila po njenem resnično dobra, saj je bila kopalnica dovolj velika, da se vanjo normalno obrnete in tudi kaj shranite, ko je ne uporabljate.
Najbolj jo je presenetilo, kako hitro se je privadila.
„ Po prvih parih kilometrih se je zdelo, kot da je to to in da je tako že od nekdaj.“

Če bi bil avtodom njen: konfiguracija po Uršini meri
Če bi Robeto kupovala in jo konfigurirala po svoje, bi Urša izbrala naslednje:
Višjo posteljo. Pod njo bi lažje shranila kolo. V Robeti bi ji priporočili Active Edition z dvižno posteljo in prostorom za kolesa pod njo.
Zunanji tuš. Tokrat ji ni manjkalo, v toplejših krajih pa bi prišlo prav, še posebej če niste ljubitelj večnega čiščenja kopalnice po tuširanju.
Energija. Imela je prenosno baterijo, s katero je polnila kolo. Akumulatorji v kombiju so se polnili med vožnjo, saj je bila skoraj vsak dan na poti. Če bi bila dlje časa na enem mestu, bi potrebovala solarne panele.
Ogrevanje na dizel. Po njenem je bolj smiselno, sploh v krajih, kjer nimajo enakega sistema za polnjenje plinskih jeklenk, kot je Norveška.
Dodatki. Prav bi ji prišla pečica ali airfryer, ki ga Robeta že ponuja kot dodatno opremo v novem Herculesu. Za naslednje potovanje razmišlja o Starlinku.
Dvižna streha. Zanjo ni nujna. Razen če bi garažo spremenila v pisarno, saj bi bila postelja na strehi bolj rezervno kot primarno ležišče.
Za psičko. Načeloma bi bil super boks, vendar ga tokrat zaradi pomanjkanja prostora ni imela s seboj.
Ali bi izbrala drug model? Odgovarja:
„Moram preizkusiti še kaj drugega, da bom lahko primerjala.“
Kaj bi naredila drugače
Po pripravi na pot je bila zadovoljna, saj ji po njenih besedah zares ni nič manjkalo. Če bi šla znova, bi nekaj stvari spremenila:
S seboj bi vzela baterijski sesalec in mali tlačni čistilec (Kärcher) za pranje psa in kolesa.
Viseča mreža, ki jo je vzela s seboj, je bila za pot na sever odveč.
Ena stvar bi bila lahko boljša iz tehničnega vidika: zapiranje predalov. Kljub pazljivosti in skrbi, da so bili vsi gumbi zaprti, se je zgodilo, da se je kak predal med vožnjo zapeljal ven.
Za takšno pot bi si vzela vsaj še en ali dva tedna več. Rute ne bi spreminjala, le več časa bi namenila posameznim delom. Letošnja tura je bila po njenih besedah izvidniška, naslednjič pa si želi več časa za posamezna področja Norveške in Švedske.
Na vprašanje, ali je bilo v avtodomu kaj nepraktično, je odgovorila kratko:
"Ne zna se pospraviti sam."

Kupiti ali najeti?
Urša bi avtodom raje kupila. Tako bi se izognila nenehnemu polnjenju pred odhodom in praznjenju po vrnitvi domov. Če imate svojega, je delno napolnjen ves čas: vzamete samo tisto, kar potrebujete, in greste.
Hkrati pošteno opozarja na strošek. Lastni avtodom je večji izdatek. Če je avtodom le eden od načinov potovanja v seriji drugih, na primer apartma na Hrvaškem ali let na Malto, je po njenem najem optimalnejša poteza.
Svojo izkušnjo je povzela v eni povedi:
„Svoboda, ki si jo lahko kupiš in je ne boš obžaloval.“
Nasvet za prvo potovanje: kolesarji in pari
Kolesarjem in parom, ki se prvič odločajo za avtodom, Urša svetuje najem za prvomajske praznike in pobeg v Toskano ali na Gardo. Sama je pred veliko potjo najprej za nekaj dni preizkusila vožnjo na hrvaški obali.
„Italija je namreč resnično super prilika za spoznavanje z življenjem v avtodomu in odkrivanjem vse svobode, ki jo s tem načinom potovanja občutimo.“
Razmišljate o svoji Robeti?
>> Sestavite jo v konfiguratorju
Bi raje najprej preizkusili najem?
>>> Najemite Robeto pri Vantripu





